Roadtrip – vse od grada Snežnik do Bloškega jezera in Ljubljane
Po dolgem času pišem
spet o izletih. Sem velik ljubitelj spontanih izletov in voženj v neznano. Ne
da se ti bit' doma, se s kom zmeniš za družbo, potem pa pičiš, kamor te zanese
pot.
Večina kolegic
trenutno nima časa, saj so zaposlene ali z delom v službi ali pa s svojimi
dragimi.
Tokratni sopotnik je bila kar moja mama. Vsak
izlet ima svoj čar – ali s starši ali
prijatelji. Hvala bogu, da imaš kakšnega starša, ki je tako malo »usekan« kot
ti, ima kanček smisla za humor in lahko
tudi z njim hodiš naokoli, ne da bi ti težil, kot ponavadi »normalni« stari. A še vedno najraje ustvarjam spomine s svojimi
vrstniki.
Najin enodnevni
»izletek« se je pričel 28. julija
(izbereva po ženski pameti najbolj hot day 30+) z vožnjo do gradu Snežnik.
To je eden redkih
gradov v Sloveniji, katerega oprema je ohranjena povsem v originalu.
Nastanek tega mogočnega
objekta sega med 10. in 11. stoletje. Zgrajen je bil na skalni vzpetini ob
vznožju snežiških gozdov, z namenom, da bi se zavarovale pomembne trgovske
poti.
Izgled notranjosti in
zunanjosti gradu, se je spreminjal z menjavami lastnikov, vse do 19. stoletja.
Trofeje, vidne v vseh
nadstropjih, pričajo o pomenu lovstva
v preteklosti.
V notranjosti
lahko vidimo lepo ohranjene naslednje
prostore: dnevni salon, spalnice družinskih članov in sobane za goste,
jedilnici, gledališko sobo (kjer so
otroci igrali različne predstave), večerni salon,
grajsko knjižnico, prostor za služinčad, grajsko klet in egipčansko
sobo.
Ogled je trajal
približno eno šolsko uro.
Po pravici povedano,
ni grad po izgledu in opremi nič slabši od škotskih gradov, ki sem jih obiskala
lani v istem času.
Vsekakor priporočam
ogled, če te zanima zgodovina in dobro ohranjen zgodovinski interieri. Vstopnina
je 5 eur na odraslo osebo.
Zunaj je bilo že pasje vroče, zato
sva krenili proti Bloškemu jezeru. Zaželeli sva si kopanja, a, ko sva
prispeli do izbrane destinacije, je vse skupaj izgledalo po »scenariju«
expectations vs. reallity. Pričakovali sva čisto jezero, a resnica je daleč od
tega. Zagledali sva pravo mlako. Vse
skupaj me je spominjalo na prebivališče
žab; žabjek, če uporabim domači izraz. To vsekakor ni motilo množice
ljudi in razposajenih otrok, ki so se veselo hladili v bajerju – ampak sama
imam travmatične spomine na žabe – o tem kdaj drugič – zato se nisem odločila
za plavanje.
Raje sva nekaj
pojedli, by the way – natakarsko osebje je bilo pohvalno zelo prijazno- spili kavo in se po partizansko zavlekli v
bližnjo senco v gozdiček ter opazovali vesele Slovence. Pa je šlo
hlajenje v vodi po gobe!
Jezero bi naj bilo
najbolj priljubljena izletniška točka za motoriste, kolesarje, sprehajalce in
pohodnike. Nastanek vodovja je umetnega
izvora, nastalo je z zajezitvijo potoka.
Ljubitelji drsanja se lahko pozimi tudi drsajo.
V neposredni bližini
je glamping, imenovan »Glamping Lake Bloke«; bi rekla, da tukaj počitnikujejo Slovenci malo višjega socialnega sloja kot
ostali ob bajerju (samo moje osebno mnenje pač).
Počakali sva, da sonce zaide in se tako tudi malce
shladili.
Ker sem pa človek, ki
hoče izkoristit dan na polno ali kot rečejo Angleži »seize the day«, je bilo še
nujno narediti roadtrip po stranskih
poteh naše lepe zelene deželice. Cesta je sicer precej ovinkasta, vse do Trubarjevih
Velikih Lašč, ampak se splača – ne iti nazaj po avtocesti! Torej , večerni del sva
z mojo matko še prijateljsko preživeli ob Ljubljanici in si po kratkem sprehodu
privoščili v slaščičarni Lolita (kamor moraš nujno na super delicious tiramisu)
še nekaj pregrešno sladkega.
Če ne veš, kam bi
se dal poleti, potem ti toplo priporočam, da si kar sam organiziraš kakšen enodnevni
roadtrip po Sloveniji ali pa morda samo pohajanje v prijetni družbi po naši lepi
prestolnici.
Kakšne plane imaš ti
za poletje? Si že porabil/a bone? Komentiraj
in svoje ideje deli z nami.
Xoxo, Tinkarchii
