Cona udobja te bo pokopala
Zagotovo se ti je že kdaj zgodilo, da si imela na bucket listu ogromno stvari, ki bi jih počela, si se za doživetje dotične aktivnosti z določenimi osebami že dogovorila, dan pred odhodom so se pojavili pomisleki, kako se bo vse skupaj odvilo, kaj bi lahko šlo narobe in si narediš najslabši možni scenarij, ki se bi lahko odvil, ko si bila dejansko izpostavljena določeni situaciji se je pa vse odvilo tebi v prid in si v določeni aktivnosti zelo uživala in bi jo z veseljem še ponovila.
Ne boš verjela, vendar se je podobna situacija zgodila meni, ko sem prvič šla na ferato, zipline in na smučanje. Kje naj začnem? No, pa naj bo pri smučanju. V času mojega otroštva smo z družino zelo veliko hodili tako na nekatera slovenska smučišča, kot na priljubljeno avstrijsko smučišče Schladming. Omenjena zimska dejavnost mi je bila zelo všeč, vse dokler nisem padla s smučišča, seveda, kot otrok potem hitro dobiš strah zaradi takšnih situacij, pa še zeloo mrzle zime so bile v času moje osnovne šole. Starši me kot otroka niso silili v športe, ki mi niso bili všeč, zato na smučanje nismo več hodili. Vendar se je situacija po 15 letih močno spremenila, odločila sem se, da zopet pričnem s smučanjem, kmalu sem ugotovila, da mi je še nekaj osnov ostalo v spominu, katere je potrebno samo še nadgrajevati in izpiliti. Kljub dvomom, kako bo zopet osvojila vse skupaj in začetniškemu strahu, ki je bil kmalu premagan se je splačalo. Veselje do smučanja se je vrnilo, a žal ni več toliko snega, saj se vremenske razmere že skorajda nagibajo k pomladi.
Tudi pred ferato sem imela ogromno pomislekov, ne gre za nikakršno kompliciranje, to so zgolj misli, ki se pojavijo samo pri tebi, v sekundi, ko si izpostavljen situaciji se takšne misli razblinijo, kot milni mehurček, saj se enostavno prepustiš in naučiš vzljubiti. Dobiš takšno dozo adrenalna, ki se ga nikoli ne naveličaš in ga želiš znova in znova podoživljati. Kot sem omenila pri članku o ferati, seveda bom še s tem z veseljem nadaljevala, saj sem ugotovila, da je zame to to in v tem neskončno uživam. Popolnoma enako velja za zipline.
Seveda ne govorimo tukaj samo o športnih in adrenalinskih aktivnostih, lahko gre tukaj tudi za javno nastopanje, potovanja, izpit za določeno motorno vozilo, udeležbo različnih tečajev, nakup novega avtomobila ali izvedba določene lepotne spremembe (sprememba barve las, tetoviranje, uhani,...). Zase lahko rečem, da sem šla od naštetih situacij iz svoje cone udobja s tetoviranjem, saj so mi bili pernamentne tetovaže od nekdaj všeč, ampak nisem vedela, kako bo moja občutljiva koža prenesla barvo, a sem jo vseeno odnesla z lepim tatujem brez kakršnihkoli alergijskih komplikacij. Več o tetovažah bom zapisala v naslednjem članku.
Kaj je cona udobja?
Gre za nekakšen naš varen ščit, kjer se počutimo, kot doma, v svoji dnevni sobi. Dovolimo se obdati samo s stvarmi in situacijami, ki so nam v prid. Kakršnakoli morebitna sprememba nam je odveč, saj bi to posledično za nas lahko povzročilo sprememb v našem ravnovesju vsakdanjika in nepotreben stres. Pričnemo tudi oklevati, saj se bojimo izgube nadzora nad določeno situacijo.
Seveda v nobeno situacijo ne gre siliti, izvedemo jo, ko smo na njo pripravljeni, nam to narekuje naš šesti čut, notranji glas. Ko smo pripravljeni na eno situacijo, ki ne vključuje našega vsakdanjika, smo posledično še na drugo in tako avtomatsko poiščemo stvari, ki nas veselijo. Pomembno je zgolj to, da zaupamo vase. Že imeti željo po nečem nepoznanem lahko za marsikoga pomeni velik korak.
Iz svoje cone udobja se lahko pričnemo premikati tako, da si naredimo seznam želja; »Bucket list« aktivnosti, ki jih želimo početi. Lahko si naredimo tudi seznam stvari, ki nas »plašijo« in se soočimo s svojim strahom in dvomi. Ključnega pomena je tudi, da imamo nadzor nad svojimi mislimi, ne samo takrat, ko se dvomi razblinijo ob izvajanju aktivnosti, pač pa prej. Če se zalotimo, da razmišljamo o negativni stvari, to misel spremenimo v pozitivno. Ne razmišljamo o slabih plateh, zgolj dobrih. Namesto, da iščeš izgovore in si bolj nagnjen k temu, da stvarem rečeš ne, jim reci »DA«, izgubljeno ne bo nič, temveč pridobljeno in naučeno. Nič ni boljšega, kot ustvarjanje spominov. Tudi vsak padec, poškodba, ki nastane ima svoj pomen, svojo unikatno zgodbo. Morebitni lažji padci in poškodbe ne predstavljajo ponavljajoče se situacije, ampak izboljšanje in spremembo. Jaz se vedno držim mota: "Dokler ne probaš, ne veš".
