Potovanja, roadtripi in še več.

  A veš tist feeling, ko ga cel vikend na polno žuraš, čez cel vikend spiš vsega skupaj šest ur, na praznik v ponedeljek pa te zgodaj zjutraj zamika it v hribe? Točno to sem naredila jaz, ob štirih zjutraj je bilo za moj prehranjevalni bioritem prezgodaj, zato posledično nisem mogla jesti.  Seveda so se posledice celotnega vikenda močno poznale, energije za hojo mi je močno primanjkovalo. Avto brez goriva tudi ne more nikamor. Jaz sem pač jaz in sem trmasta, nisem se predala, privlekla sem se na vrh. Sredi poti se pač ne bomo obračali. Vem, da je bilo  vse skupaj malo  lahkomiselno, vendar se da vse doseči, če to le zmoreš in želiš.  Bolje, da sem aktivna, kot, da bi poležavala. Ena izkušnja več, a je bilo vredno. Sama sebi sem dokazala koliko  zmorem prehoditi. Tretji dvatisočak, pri katerem je bilo izmed vseh obiskanih hribov prehojenih največ višincev. Vmes lahko naredimo postanek na Kofcah, kjer si lahko privoščimo štruklje z različnimi okusi. Uvažajo j...

  Ob jezerah in  rekah je vedno prijetna energija, a še večji čar imajo tista, katera ležijo v osrčju hribovij. V večini gorskih jezer je kopanje žal prepovedano, a nastanejo kljub temu zelo lepe slike, Z generacija naredimo vse za dobre fotke, ki morajo biti objavljena na naših Instagram profilih.  V Sloveniji je kar nekaj takšnih naravnih biserov, ki jih  moram nujno obiskati. Na seznamu imam: Triglavska sedmera jezera, Krnsko  jezero, Črno jezero, Kriško jezero, tolmune v Repovem kotu,… Obiskala sem že Vodotočno jezero,  oziroma Vodotočnik. To je malo jezerce, ki ima obliko srca in leži v Dleskovški planoti, v bližini je Ojstrica, Korošica, Molička planina, Veliki  vrh,… Jezerce leži na nadmorski višini 1850 m nadmorske višine, neposredno ob  jezercu stoji pastirska koča.  Moja izhodiščna točka je bila Planina Podvežak, pot do izhodišča sem opisovala že v enem izmed prejšnjih člankov,  vendar jo bom povzela za vse tiste, ki ga še nist...

 Dejansko si nisem nikoli misila, da leži Potočka zijalka na tako  visoki  nadmorski višini (1660 m nadmorske višine),  vedno sem mislila, da je to neka jama, ki je v dolini, tako, kot muzej, v katerem so ohranjene najdbe iz omenjene jame. Če se napotimo v Logarsko dolino,  se lahko  še mimogrede ustavimo  v omenjenem muzeju, ki se nahaja direktno ob cesti v Solčavi. Razstava je v bistvu  v prostorih  gostišča Firšt, katero je pod okriljem Pokrajinskega muzeja Celje. Muzej je odprt vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih. Saj veš, kaj so našli v jami, kajne? Ne? Naj te spomin, prašivanko, najstarejšo šivanko na svetu. Za boljšo predstavo najdbe lahko kombiniramo pohod do Potočke zijavke, ki ga lahko podaljšamo še do Govce. Od Potočke zijalke se nam pot do Govc podaljša še za 45 minut. Vendar poti ne nadaljujemo čez jamo, pač pa bo potrebno manjšega vzpona po zajli, za kater samovarovalni komplet ni potreben, saj nam zajla služi zgolj kot pomoč ...

  Do sedaj sem obiskala že tri dvatisočake Viševnik, Raduho in Veliko Kladivo, Raduha je bila drugi. Za izhodišče sem si zbrala Snežno jamo. Poleg Snežne jame je seveda možnih še več izhodišč: Planina Loka, Bukovnik, Luče, Radušnik, Rogovilec.,…  Še nikoli se nisem počutila tako močno povezano z naravo, kot na Raduhi. Hribovci točno poznamo  tisto prijetno energijo, ki jo obdajajo gore, gozd in sama narava. Na vrhu je vedno tako spokojno, tako mirno. Človek v življenju ne potrebuje milijonov, da je srečen, res je, da  ti denar olajša marsikaj, ampak nič ni primerljivega s tako malimi, nematerialnimi stvarmi, kot je doseg vrha, katerega si si želel že dolgo obiskati, občutek prerojenosti, ko prideš s pohoda.  Opis poti do izhodišča: Iz Velenja se odpeljemo proti Mozirju, naprej sledimo  oznakam za Logarsko  dolino. Naša pot se nadaljuje do vasi Strmec, kjer nas oznake usmerijo  desno, na cesto, ki  nas pripelje do Snežne jame. Cesta je še neka...

  V soboto mi je zopet ob 5.15 uri zjutraj zvonila budilka, opravim svojo jutranjo rutino, oblečem se v športna oblačila, ki si jih pripravim zvečer, saj zjutraj pač ne bomo brskali po omari, ko se nam bo mudilo, saj bi to pomenilo katastrofalno barvno kombiniran outfit. Tudi za v hribe moramo biti urejeni, saj nikoli ne vemo katerega bika, kravo ali gamsa bomo naleteli. Nikoli prej nisem zajtrkovala v zgodnjih jutranjih urah, saj enostavno nisem zmogla, ker je bilo za moj prehranjevalni bioritem prezgodaj ali pa nisem utegnila, saj se mi je vedno kam mudilo. Vem, morala bi, glede na to, da je ravno zajtrk tisti obrok, pri katerem zaužijemo največ prehranskih snovi, potrebnih za pravilno delovanje našega telesa, zato bi moral biti zajtrk prehransko najbolj poln, pri njem moramo zaužiti veliko beljakovin, vitaminov in mineralov, saj potrebuje telo za delovanje ogromno energije, sploh, če gremo v hribe. Odkar sem takole aktivna vedno poskrbim, da imajo moje mišice dovolj zaloge belja...

 Velikokrat se nam zdi, da v ni v domači regiji totalno nič za početi. Vendar nam določen kraj ponuja dosti več, kot si mislimo. Prehodimo malo lokalnih hribčkov pa mislimo, da je že to vse. Včasih je potrebno samo kam zaiti, da odkrijemo kakšen skriti kotiček. A ne bi bilo fajn, da bi obstajala aplikacija, ki okrepi naše ideje za vikend izlete? Takšna, zabavna, ki bi na intelektualen način povezovala ljudi med seboj, hkrati bi spoznavali naravne bisere naših dežel. Na telefonu bi reševali različne naloge in izzive, na podlagi katerih se bi za vsak pravilen odgovor sestavljal košček zemljevida, s tem pa bi ljudje dobivali namige, katero destinacijo bi obiskali naslednjo. Celoten zemljevid bi predstavljal določeno regijo in hribe v le tej. Ko igralec dokonča posamezno mapo, se mu bi odprle nove naloge za novo regijo, recimo najprej pokljukaš Gorenjsko in nato še Savinjsko. To bi bila novodobna različica nalog orientacijskih pohodov, saj živimo v času sodobne tehnologije. Šalo ...