Ugani kdo je nazaj

 Velikokrat se nam zdi, da v ni v domači regiji totalno nič za početi. Vendar nam določen kraj ponuja dosti več, kot si mislimo. Prehodimo malo lokalnih hribčkov pa mislimo, da je že to vse. Včasih je potrebno samo kam zaiti, da odkrijemo kakšen skriti kotiček. A ne bi bilo fajn, da bi obstajala aplikacija, ki okrepi naše ideje za vikend izlete? Takšna, zabavna, ki bi na intelektualen način povezovala ljudi med seboj, hkrati bi spoznavali naravne bisere naših dežel. Na telefonu bi reševali različne naloge in izzive, na podlagi katerih se bi za vsak pravilen odgovor sestavljal košček zemljevida, s tem pa bi ljudje dobivali namige, katero destinacijo bi obiskali naslednjo. Celoten zemljevid bi predstavljal določeno regijo in hribe v le tej. Ko igralec dokonča posamezno mapo, se mu bi odprle nove naloge za novo regijo, recimo najprej pokljukaš Gorenjsko in nato še Savinjsko. To bi bila novodobna različica nalog orientacijskih pohodov, saj živimo v času sodobne tehnologije. Šalo na stran, prav grozno bi zgledalo, če bi se vsi pohodniki po gozdu sprehajale s telefoni, tako, da bi bilo bolje, da takšna igra ostane zgolj za doma za dobivanje idej, spoznavanje naravnih znamenitosti in krajšanje dolgega časa med dolgočasnimi deževnimi dnevi. Takšna aplikacija še žal ne obstaja, zato ti bom spet dala nekaj napotkov jaz. Takšna aplikacija bi bila bolj primerna za družine, ki bi želele svoje otroke navdušiti nad hribi na animiran način. Vem, da zadnje čase nisem bila najbolj ažurna na svojem blog profilu, a imam zdaj malo več časa in se bomo lahko spet pogosteje brali. Vendar glejmo iz pozitivne strani, nabralo se je kar nekaj materiala za pisanje, saj vsak možen vikend preživim nekje v naravi. Svoje dogodivščine sem večinoma objavljala na svojem Tiktok profilu. Tudi tam ne smem razkriti vsega, malo vas moram pomatrat, da si vzamete par minutk za branje. Tokrat bomo brali o najljubšem hribu, ki sem ga obiskala v Zgornji Savinjski. Moja najljubša obiskana hrbovska točka je bila definitivno Kocbekov dom na Korošici, ki je nažalost nekaj let nazaj pogorel. Pot je za hojo zelo lahka in ni preveč naporna. Tak prijeten nedeljski sprehod. Ob vsem mučnem jutranjem vstajanju, ko se ob tistem groznem zvoku budilke sprašujem »Čemu mi je tega treba?« dobim ob čudovitih razgledih vedno isti odgovor, ravno zaradi tega. Ni boljšega, kot si pretegniti noge po celotedenskem sedenju v pisarni. Najljubši način preživljanja prostega časa s kolegi gre vedno po istem »kopitu«, zgodaj zjutraj se dobimo na določenem mestu, pot nadaljujemo z enim avtom in se odpravimo na pohod. Če na vrhu hriba ni koče gremo na kavico v dolino, obvezno sledi še kosilce in če sta primerna temperatura in letni čas naš podvig še proslavimo s kopanjem v kakšni reki ali jezeru. Zdaj pa končno h Korošici. ČAS HOJE: 2H 15 MINUT 

IZHODIŠČE: PLANINA PODVEŽAK 



ZAHTEVNOST: LAHKA OZNAČENA POT 

OZNAČENOST POTI: 5 OD 5 

 ZNAMENITOSTI: KOCBEKOV DOM, LETA 2017 JE POGOREL, PRED NEKDANJIM DOMOM STOJI KONTEJNER, KI SLUŽI KOT ZASILNO ZAVETIŠČE S ŠESTNAJSTIMI LEŽIŠČI. DOM JE DOBIL IME PO POBUDNIKU IN ORGANIZATORJU SLOVENSKEGA POHODNIŠTVA, FRANU KOCBEKU; vir: https://visitluce.si/obisci/kocbekov-dom-na-korosici/ 



V BLIŽINI: VODOTOČNO JEZERO, RADUHA, MOLIČKA PLANINA, OJSTRICA, TOLSTI VRH 



Seveda ne bi mogli brez prigod ustvarjati dobrih spominov. Preden se odpravimo v hribe vremensko napoved prečekiramo vsaj 10-krat, a nas lahko vreme v hribih zelo hitro preseneti. Temperatura ozračja je bila ravno primerna za hojo, ni bilo prevroče, ne prehladno, tudi razmere so bile v redu, megle ni bilo. Pri grebenu se je kar naenkrat začela nabirati gosta megla, začelo je pihati, kar pomeni spremembo vremena, dež. Meglice nas niso ovirale, zato smo lahko normalno prišli do koče in izvedli malo daljši postanek za malico. Nazaj grede je bilo še vse okej, šment ravno na polovici poti je začel pršiti hladen tuš, ki se je kmalu razblinil v ponovno lepo vreme brez padavin.


Slike so objavljene iz lastnega arhiva, več jih je dostopnih na mojem Instagram profilu: tinkara diklic

Naslednjič bomo brali o: Vodotočnem jezeru, Molički Planini, Velikem Kladivu in Raduhi.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Prva Ferrata

Slika
  Že od nekdaj me je zanimalo plezanje po skalah, zato sem se v soboto     v Mojstrani udeležila tečaja varnega plezanja po feratah, ki jih izvaja podjetje »Kofler Sport«.   Ti aktivni, produktivni, prijazni   in zagnani ljudje pa poleg tovrstnega učenja ponujajo   še marsikaj. Pod njihovim vodstvom   se lahko udeležite še naslednjih aktivnosti: ü   Športnega plezanja ü   Gorskega kolesarjenja ü   Raftinga ü   Soteskanja ü   Smučarske šole ü   Šole teka na smučeh ü   Krpljanja ü     Zimskega gorskega vodništva … Vodnik Igor nam je najprej predstavil opremo, ki jo potrebujemo. Pred našim podvigom smo malo še povadili   vpenjanje po jeklenici, nato pa smo krenili na pot. Plezali smo   ok. 45 min do 1 ure.   Čisto na vrhu nas je pričakal Aljažev stolp in prečudovit pogled na Mojstrano. Nazaj smo   šli peš, saj se po ferati nazaj nikoli ne pleza. Na koncu   nam je vodni...
Preberite več

Potočka zijavka

Slika
 Dejansko si nisem nikoli misila, da leži Potočka zijalka na tako  visoki  nadmorski višini (1660 m nadmorske višine),  vedno sem mislila, da je to neka jama, ki je v dolini, tako, kot muzej, v katerem so ohranjene najdbe iz omenjene jame. Če se napotimo v Logarsko dolino,  se lahko  še mimogrede ustavimo  v omenjenem muzeju, ki se nahaja direktno ob cesti v Solčavi. Razstava je v bistvu  v prostorih  gostišča Firšt, katero je pod okriljem Pokrajinskega muzeja Celje. Muzej je odprt vse dni v tednu, razen ob ponedeljkih. Saj veš, kaj so našli v jami, kajne? Ne? Naj te spomin, prašivanko, najstarejšo šivanko na svetu. Za boljšo predstavo najdbe lahko kombiniramo pohod do Potočke zijavke, ki ga lahko podaljšamo še do Govce. Od Potočke zijalke se nam pot do Govc podaljša še za 45 minut. Vendar poti ne nadaljujemo čez jamo, pač pa bo potrebno manjšega vzpona po zajli, za kater samovarovalni komplet ni potreben, saj nam zajla služi zgolj kot pomoč ...
Preberite več

Izlet v Cannes, Nico in Monte Carlo

Slika
Po doolgem času se zopet vračam s potovalnim blogom. Tokrat nisem   letela nikamor, ampak sem se peljala z avtobusom. Vozili smo se kar 12 ur. Moram reči, da je tako dolga vožnja zelo naporna, sploh na neudobnem avtobusu. Tudi zdaj   je bila moja sopotnica moja mama. Obiskali sva Cannes, Nico in Monte Carlo. Potovali   sva   z agencijo Supra travel. Najino potovanje se je pričelo   v torek, 30.4.2019. Zvečer naju je oče peljal   do   Ljubljane (od koder je bil   ob 22.00 odhod). 1.maj 2019 Okoli 10. ure zjutraj smo prispeli   v Nico.   Mislila sem, da bomo   šli   najprej v hotel, vendar so   bili načrti drugačni.   Do niškega gradu smo   se sprehodili   po tako imenovani »Promenade des Anglais«. Če prevedem   v slovenščino, to pomeni promenada Angležev. Grad je prečudovita razgledna točka na   Nico.   Do njega   vodi ogromno stopnic.   Zgrajen je bil   v 11....
Preberite več